Oče, črni brat

Prav v vsakem kotičku sobe se najdem. Ne morem se zanikati, da nisem prah. Povsod je prepredena siva pajčevina mojih misli, v katero se zapleta čas. Čudna geometrija teles je to, podobna klopcem, ki odvijajo svoje srebrne niti v temnih nočeh. Najdem se v dragocenih posodah, v katerih klijejo semena očeta. Vanje pljuska svetloba dneva in spoznam ga v obliki breztelesnega stanja. Odpro se domovini nedra. Dviga se oblak proti nebu s plamenom zamujene človeškosti. Premagala sem čas, v katerem je umiral moj oče, ki ga vidim v slepih pogledih tistih, ki ne prenesejo mojih oči. Zlepljena podoba mojega odprtega obraza, je oče. Tam stoji. V preddverju življenja. Ne morejo ga skriti. Ne morejo ga skriti, skriti, skriti …