Nočna impresija

Noč oblači drevje v intarzije teme. V vetru vihrajo polugasle travme in se hladijo z žurom bolečine opeklin v kvasu moje duše, ki se je sesedel. Vsak se kdaj z ogljem svoje ljubezni opeče, ko je njegov adut namena izigran. Skoz temačno kopreno vidim, da joče nenapisana poezija. Ne želim si dolge mrtve ulice, z nočnimi krdelami teme in obupanim pasjim zavijanjem. Ne želim si jokajočih glasov z asociacijami o osamljenih ljudeh. Ne želim si poslušati jokajočih mačk, ki ne znajo govoriti v jeziku ljubezni. Bojim se tega mračnega sveta, ki vleče truplo mrtvih dni za sabo. Kako naj zadržim želje, ki hlapijo iz mene in izginjajo z ranjenimi prsti, odjeknjene skozi kri v črno noč? Neprosojne, naplavljene sivine nabreklih svodov megle naravnavajo čas. Ure so ostale brez moči in jaz bi rada sejala pšenico. Noga tepta prah, nizko arhitekturo zlobe in posušene strasti v razsejanih sledeh. Jutranja zora že prasketa. Prihaja nov dan. Planet hrepeni po soncu s svetlo krvjo. Poglej me dan, s cvetočim očmi pomladi! Metulji prihajajo iz tvojega diha. Vrni se up v staro školjko tvojega bitja, k dotikom mojega hrepenenja, še preden se pridružiš z dolgim molkom mojim samotnim prostorom z močjo ves okrepljen in obnovljen z uhlji zvezd, ki plapolajo na svoji dolgi poti divjega razseljevanja utrinkov življenja, v plahem plesu vesoljnega vonja v meni.