Neznatna svetilka v meni

Neznatno svetilko nekje sem uzrla. Takrat, ko še ni bila moja. Nisem vedela, da jo bom še kako potrebovala. In nisem poznala denarja, s katerim bi jo kupila. Samo njeno šibko svetlobo sem si zapomnila, pomislila na temo v sebi in se nazaj na tisti kraj vrnila. Ni je več bilo, nekdo drug jo je že vzel. Tedaj sem bridko zajokala, solze pobrala, v nebo jih vse zagnala in jih prisilila do svetljaja. Nebo se je vso razsvetlilo, zvezde so začele deževati na zemljo in name. Bila vsa zlata sem od njih in moje solze biserne nežen potoček so ustvarile. Potoček življenja, kjer se s kopeljo opereš trpljenja. V meni se je nekaj zganilo in ostalo tudi ko je vse veličastje že minilo. Prepoznala sem svetlobo, tiste svetilke je bila: na daljavo je usodnost med nama zaznala, svojo moč mi dala. Od tedaj me ni več zapustila. Zato je vsepovsod tako svetlo, ko se sorodne duše srečajo