Manjka mi nagib

Nikoli nisem bila nič, nikoli vse – le bila sem in bom. Neopredeljena. Posneta ideja, popolnosti poskus. Ne vem kdo se me oklepa, kdo živi svoj čas v meni, da sem jaz v prostoru misel in odmerjen dih v njem. Cikel: rojstvo in praznovanje rojstnih dni, nato nastopi mir. Vse je odvisno od časa: kdaj, kako in kaj? Manjka mi čemu? Nagib. Sem telo in senca obenem, gib hotenja, zakon ki pordeči telo. Odsev, ki polni ga svetloba. Nemir in mir. Mislim, da sem jaz, pa sem nič in hkrati vse z njegovimi močni v zapestjih, ki jih ne upravljam jaz. Sem drhtenje, ki veže strugo sonca name; žarenje, ki me žrtvuje v vesoljnem kresu zase in se muči z mano skozi poti Rimske ceste, s plimo v sebi – zdaj kipeče, nato po niču s pajčevino hrepeneče. Kdo v gneči celic se preriva in zakaj? Rada bi poznala njegov obraz. Obraz, ki me žene skozi izgnanstva, ki je izumil veter in prilepil misel ob skalo, prah in pustil v meni svojo sled. Kako brezmejen je ta njegov vsemogočni red. In kako vztrajen. Jutri bo moj rojstni dan.