Mokrine

KO GLEDAM JEZÉRA, KALUŽE IN MLAKE, OGROMNE, PROSTRANE, VELIKE VZPETINE, NASPROTI PA GLEDAM KRNIŠKE SKALNJAKE*, POMISLIM – KOROŠKE ZELENE MOKRINE ŠE VEDNO POLETI SO POLNE DOMAČE ŽIVINE; PASTIRJI SO KRAVE IN OVCE TJA GNALI - POMISLIM NA DEDKOVE STARE SPOMINE: SLOVENSKO SO PELI , SLOVENSKO ŽEBRALI KJER SMUČARJI VIJEJO SVOJE CIK-CAKE, MOKRINE, BLEŠČEČE OD SNEŽNE BELINE GOSTIJO POPOTNIKE– TAKE IN TAKE. SMUČINE SE VIJEJO PRAV DO DOLINE OD KODER JIH GONDOLA VRNE V VIŠINE. AVSTIJCI MOKRINE SO NASSFELD NAZVALI, VSEENO ŠE DOLGO PRADEDJE Z DOLINE SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI. POSLUŠAM SLOVENCE IN BRATE SLOVAKE: NEKOČ RAZDVOJIL NAS JE MEČ ZGODOVINE. POSLUŠAM KOROŠKE ŽENICE, MOŽAKE; MED NJIMI LE MALOKDO REČE » MOKRINE«; OSTALO JE MALO SLOVENSKE MANJŠINE. PRADEDI PA NASSFELDA NISO POZNALI - BILE SO MOKRINE, PROSTRANE STRMINE - SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI NEDAVNO PASTIRČKI SO TAMKAJ JOKALI IZ JEZE, OD ŽALOSTI IN BOLEČINE TEPENI. KER NEMŠČINE NISO ŠE ZNALI* SLOVENSKO SO PELI, SLOVENSKO ŽEBRALI Na prostranih, visokih gorskih pašnikih je veliko majcenih jezerc in velikih »luž« s čisto vodo – zato so jih naši dedje imenovali Mokrine Dedek Ožbe, doma iz Koroške v Avstriji, mi je pravil, kako so v šoli šibali in pretepali otroke, ker niso govorili nemško. Če so spregovorili slovensko, je pela šiba – toda nemško niti razumeli niso – še manj so seveda zmogli govoriti neznani jezik! Iz šole so se vračali pretepeni, žalostni, nekateri objokani….. Alenka Dobeic