Roke so se mi spremenile v krila. Začela so mi rasti tam, kjer se začenjajo pisave z gorečim peresom iz tvojega trpljenja. Na Parnasu mojega telesa sem čutila, da mi izrastki dvigujejo tkivo na tišinah površin, da mi dih hoče spregovoriti v jeziku svilene kože iz zavetja srca in hoče izkričati svoje čustvo, duhovno nevihto, kakor se izkričijo korenine, ko drevo ozeleneva in razcveti svojo rožo, kakor mati, ki rojeva otroka. Kdo pozna to silno bolečino? Mrmrajo tla, oblaki krožijo nad hišo, morje v telesu buči in zida okope obrežij iz zadihane snovi, uperjene navzgor. Lasulje vrb se sklanjajo nad mano in me varujejo iz tvojih podaljšanih rok, kakor narava, ki vrača dobro z dobrim in odgovarja z epitelom svoje zelene kože. Oh oče, žeblji rinejo s težkimi ostrinami jezika, ošabno, naduto in navpično. Boli, ko roka zadrgne z ogrlico s členki tvoje davne verige okrog vratu in žeblji rinejo globoko, ozkotirno, v znameniti konec zabadajo lasten penis strasti, okrašen z odlikovanji dvomljivega dela. Pokrije me plitka beseda in vzdrhtim, ko mi ostrorobo kleše in vrta po duši, a vrata kletke duha so se na stežaj odprla. Duša iz krvavega kvasa vstaja in vstopa v svobodo njene nedokončane zgodovine. Moj strasten značaj iz rosne mladosti, je kakor boječa radost, vzklila iz gnojne rane, ko vstopajo škornji vanjo. Roža sprejema bolečino, prizadejano s hrupnimi fanfarami, ki igrajo Jobu iz Biblije in polnijo prostore z glasovi med mlahavimi in brezbavnimi razdejanji in večnimi obnavljanji simulakrov. Živim z očmi spečega morja v sebi v tej kaotični vegetaciji mrtvih z ljubeznijo v srcu, ki mi je ne more nihče nikoli ne odvzeti in ne dodati, razen tebe, moj dragi oče. Soča, sveta reka obnavlja tvoje drevo in na njenih obrežjih bo večno zelenelo.
#Poezija
Mojemu očetu, črnemu bratu
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Danes zjutraj sem prejela po emailu pošto prijatelja:
Pozdravljena Tatjana!
Če bi tvoj oče danes živel, mu prav gotovo ne bi bilo žal, da je šel skozi vsa trpljenja, ker bi vedel, da je soustvaril življenje v osebi, ki daleč prekaša sivino vsakdanjosti, v osebi, ki vidi cvetenje rož v črni noči in sliši pesmi angelov božjih v najbolj hladnih kotih devetega kroga Dantejevega Pekla! Ker bi vedel, da je saustvaril dušo in srce Človeku, ki je njegova hči!
Tatjana, v veliko čast mi je, da deliš z mano duha, ki mi je prav tako blizu kot tebi - ljubezen do Bližnjih, ljubezen do Domovine, ljubezen do Resnice in ljubezen do Poezije!
Lep pozdrav v Koper! Podpis? MENI DRAGI PRIJATELJ
P.S. Določene besede sem napisal z veliko začetnico in niso "delo" tiskarskega škrata.
Dragi prijatelj!
Tvoje besede s čudovito čustveno zbranostjo in pronicljivostjo sem morala napisati pod to pesem, kajti v meni so v obudile starodavno zavest o večnem kroženju življenja in smrti in večnem obnavljanju zmage dobrega. Očetovo trpljenje mi je pomagalo do pesniškega dozorevanja. Čutim potrebo, da svoje celostno videnje sveta izrazim skoz pesniške cikle, in eden izmed njih je tudi cikel posvečen očetu, napisan z globokim in čistim pesniškim in etičnim doživetjem. Hvaležna sem ti, da razumeš ta moj ponotranjen konflikt, ki izhaja iz krivic in se lahko razreši edino na človeški način, duhovno. Predstavil se je kot notranji pesniški glas, ki je močnejši kot vse rastlinje iz močvirne dežele, kjer se lahko pogrezajo noge do vratu, če človeka ne bi dvigala duh in ljubezen.
Dragi prijatelj, hvala ti! Tudi meni je v ponos, da delim s teboj duha, ki mi je prav tako blizu kot tebi - ljubezen do Bližnjih, ljubezen do Domovine, ljubezen do Resnice in ljubezen do Poezije! V veselje mi je, da deliš čustva s Primorsko, ki je bila tlačena pod fašizmom z raznarodovanjem in terorjem.
Lep pozdrav v severno Slovenijo.
Tatjana
Ker mi je prijatelj sporočil, da je hotel objaviti zgornje pismo na Pozitivkah in da sem ga prehitela je prav, da povem, da je pismo napisal Gabrijel S.
Gabrijel S, hvala ti!
LP Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Čarobni potep
