#Poezija

Moby Dick

Tatjana1 min branja
Deli zgodbo

Vsi so medsebojno razburkano sprti. Jeziki so se namučili preko vseh retoričnih meja. Kitolovci ubijajo morske velikane. Vedenje je nesorazmerno potrebi po videnju, protislovje narašča ... Ahabu ima z Moby Dickom neporavnane račune iz prejšnjih potovanj. Beli kit se ni pojavil naključno, nekdo je dobil oko preganjalca. Na vrhu piramide! Morski duh pobesneva sredi oceana in se spreminja v perjadje. Nato je zagrmelo, morje je pljusknilo in poravnalo Ahabu račun. Vihar je polomil drevje. Listje pleše sufijsko zamaknjen privid. Hiše so razmetane kot kocke. Razbitina ladje je bruhnila v smeh. Popačeno ekspresivno, nadrealistično. Kot kubistično izrezan značaj. Ruševine meditirajo usodo speče pošasti. Gospodarjev stol se ne gane. V hlevih ni več oslov, ne junic. Veter jih odnaša v višave. Dogodki prihajajo v gručah. Morsko vreteno izčrkuje kazen. Odnaša kadavre čez vodno planjavo. Zanihal je svet pod preroškim nebom. Moč njegovih rok presunjeno meri v vas. Razprtih čeljusti. Živi ujeti in smrtni.

Prejšnji članek na to temo

Še enkrat