Pozitivke1 min branja
Deli zgodbo

Ko iz tetrapaka v lonec priteče,
mleko zasliši nekoga, ki reče:
»Takole, še malo, pa Mihec bo vstal,
zato že kar zdajle mu skuham kakav.«

Mleko od groze se skoraj sesiri:
»To ni mogoče, pri moji veri!
Da ob belino bom in ob okus,
to, primojduš, je ostuda in gnus!«

A bolj ko jezi se nad tem, kaj bo z njim,
močneje od spodaj ga greje vroč plin. »Jaz, da kakav bom?! Nikdar, nikoli!
Preveč sem ponosno, da to si dovolim!«
je besno vzkipelo, iz lonca ven vstalo
in belo in čisto se v svet je podalo.

»Do smrti bom mleko, nikoli kakav!«
je vpilo še, ko so ga brisali s tal.

Andrej Rozman Roza: MLEKO
Andrej Rozman Roza: MALI RIMSKI CIRKUS. Ilustriral Zvonko Čoh. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013. (Zbirka Velike slikanice). Str. 46.

Prejšnji članek na to temo

Kokoš

Komentarji

1 komentar

Ankablanka
Če bi se še kdaj v mojih ustih ali hladilniku znašlo mleko, kravje ali kozje ipd., bi se verjetno oglasilo:

Si se zmotila,
postajaš pogoltna?
Jaz sem za teličke,
kozličke, žrebičke;
iz vimena v njih usta.

Nič molže, posode,
nič bakterij in škode,
nič tvojih bolezni,
nič kraje živalim,
nič njihovih muk!