Mladenka

Ampak jaz sem toliko stara, kolikor je stara beseda, ki sem jo ravnokar zapisala. Prav nič oslabljenega pogleda nima ta mladenka na stvari. Vse polno mladih želja ima. Moja beseda je odmislila čas. Moja beseda je z lasmi privezana na zvezde in sanje neba. Moja beseda je zasadila mlado drevo, se usedla na ozelenelo vejo in gleda svojo senco, ki ima na podplatih kri. Vsaka beseda je zgodba nekega rojstva življenja, je kakor predigra pestičev, je kakor steber, ki podpira težek oblak. V svojem tkivu ima beseda lahko Pegazovo srce ali pepel lave. Lahko je krotilka kač ali odsev nekega molka, ki sije iz oči. Beseda lahko razkroji stavek, razkroji noč in ustvari jutro. Besede skupaj so lahko roj čebel, ki pobirajo na travniku med. So praznično oblečene mladenke, ki pojó z lučjo popisane pesmi in zbujajo jutranjo zarjo. Besede so podporni steber oči, so iz bujnih črk stkano predivo, po katerem se pretaka moja kri. Moje besede so danes vozlički, iz katerih je stkan most upočasnjenega teka v oddaljenost. So vezivo semenk in nasmehov, ki jih prinaša in odnaša čas s pisanimi trakovi letečih zmajev. Ko besede zrastejo in postanejo napete mišice planinskih pohodnikov, se podajo na vrhove, in pojó iz labirintov modrosti s pogumnim veseljem in krepijo pticam krila. Besede živijo s svojimi semeni, znajo živeti v družbi rastlin in znajo hraniti otroke z mlekom. Vsaka beseda je po meri časa, v katerem se je zapisala svoji mladosti. Je dišeča šmarnica na belem papirju z belim obrazom in zelenim repkom. Beseda je vzdih in vzklik mladosti ali jok starosti tistega, ki jo je zapisal, domislil ali izrekel v zrcalu iz oči v oči v ogledalu samega sebe.