morjemorje1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Veš, ko pomislim nate, oblaki se razmaknejo, splezam po mavrici, do tiste trate, kjer ljudje za srečo le vedo. Na njej je vedno vsega v izobilju, cvetočih rož, pojočih ptic, večno prekrasnih impresij iz rok božajočih sapic. Rada bi ostala tam, kjer našla sem življenjski smisel, zaplavala v resnično trato sanj, kjer ti si moja prva, zadnja, vsaka misel.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Znanstveno življenje