Metulj

Lahko je tebi, metulj tih, Ki prešerno razpreš krila, Sedaš na rože in opijaš se njih, Ne da bi se duša od te ločila. Ni mi več mar za cvetje, za dan, S soncem obsijan, V meni temni se od črnih noči In kadar navzgor strme oči, Vem, da teči ne nehajo solze, Dokler v meni je bridko gorje