Mama srna

VILANELA O POGUMNI SRNI LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA V MEHKI, TOPLI TRAVNATI BLAZINI ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA. ZORA, LEPO JUTRO– DAN SE SVITA. V SVOJEM KRITJU V GOZDNI KRČEVINI LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA. ZDAJ GROZLJIVO SE OBA BOJITA PSA, KI LAJA ŽE NEKJE V BLIŽINI, ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA. MAMA SRNA DIVJE ZAKOPITA, STEČE STRAN OD KRITJA – PO ČISTINI. LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA ZMEDENA, PRESTRAŠENA, PRIKRITA, DOKLER SRNA TEČE PSU V BLIŽINI, ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA. KMALU MAMA SRNA SRBORITA PSA ZAPELJE DALEČ PO DOLINI, LJUBKA SRNINA MLADIČA SKRITA ČISTO TIHO, MIRNO V GRMU ŽDITA Ko v gozdu spuščeni psi najdejo kritje malih srnic, jih začnejo jesti kot na krožniku pripravljeno hrano – lahko pri nogah, ritki…Pes pa je navajen na že pripravljen obrok in začne jesti kjerkoli in pol pojedena mladička še dolgo v mukah umirata. Če bi našel kritje volk, bi srnico najprej ubil potem šele jedel. TO JE EDEN IZMED RAZLOGOV, DA MORAJO BITI PSI V GOZDU NA VRVICI! Vilanela je romanska pesniška oblika, ki je nastajala koncem srednjega veka