Konj

V gozdu sem srečala nemirnega konja. Vračal se je s paše na travniku v bližini človeških bivališč. Na glavi mu je sedela ptica in mu kljuvala spomin. Na očeh sta mu sedela čmrlja, ki sta mu pikala oči. Konj je skoz naočnike pekočih pikov od daleč videl kako so ljudje utapljali mačke, komaj rojene mlade muce v vedru vode, iz katerega se je prej napojil. Od daleč je bilo videti konja, ki je znotraj krvavel in njegova hoja ni bila več tako živahna. Po telesu se mu je odprlo tisoče ran, iz katerih je zijala bolečina. Majhne muce so mijavkale in konj si je s kopiti mašil ušesa. Nato je prebičan konj zdirjal v gozd in ga nisem nikoli več videla.