Kesanje

Pridi sem Večni, prosim Te, reci mi kje sem? Moram se najti, izgubljen sem… a sence se menjavajo in me preganjajo življenja, ki ga imel rad in postopke, ki sem jih sovražil, preganjajo me v življenju, ki dela shemo v moji preganjani glavi. »Ne joči, vedno so načini. Tukaj v novembru, v tej hiši od listja bova molila, prosim te, vem, da je težko videti popoln gozd skozi toliko vejic.« Še vedno me preganjajo obljube, ki sem jih dal in tiste, ki sem jih prekršil. »Odvedel te bom dol v jamo, kjer boš vedno sam, zapustil te v svet, ki mu ni mar, če mu pripadaš, odrinil te s tega prestola, ki si ga sezidal za sebe, odvržen boš na gomilo vsega umazanega kar si naredil.«