Ko se zjutraj boš zbudila

Draga moja, ko se zjutraj boš zbudila ti najprej ura ne bo zvonila in na svojih ustnicah mojega poljuba ne boš zasledila ter roka moja te ne bo objela, le žalost, le žalost v srcu bo kričala in ti v postelji boš jokala, ko te spomin popelje v moje srce. Ko se zjutraj boš zbudila se po obrazu ne boš umila, da šminka na ustnicah ti bo ostala, saj veš da sem te preteklo noč zadnjič poljubil jaz in nikoli več srce moje te ne bo ljubilo. Ko se zjutraj boš zbudila ti bela roža v vazi sobo bo krasila, a ti boš v postelji za menoj solze točila in ubila te bo bolečina, ki dušo ti bo zlomila, ko se zjutraj boš zbudila…