Igre življenja

Odtekam v nove dni. V prečiščena jutra življenja. Z živobarvnimi metulji se družim. S svatbo čebel se veselim s pojočim snom prerojena. Sem čas med letnimi časi. Sem voda in apnenec, ki hočeta živeti v meni. Sem poslikana z znamenji duha in zrem ljubezni v oči. Skozme se pretakajo trenutek začetka, čas in svetloba, iz katerih sijejo moje želje in raste hrepenenje. Zaspano drevje me sanja. Rože me gledajo z drugačnimi očmi. Trave šumijo drugače. Slačijo svetlobo z neba. Travne bilke rastejo skozme do višin vitkih angelov. Bose noge otroštva bredejo mojo tekočino. Kdor hoče vstopiti vame, se me dotakniti, me okusiti, utrgati sadež z mojega drevesa, me pomanjšati v pojočo ptico, pobožati bolečino v meni, shoditi ozko stezo skozme, ga s svojo sestrinsko podobo sprejmem, če ga je bivanje zaneslo vame. Skupaj bova odštevala čas zvezdam in drsela po premišljenem načrtu. Vsako celico posvečam misli, ki se pretopi v meni v ljubezen. Ceste prečkam vesela in srečujem ljudi. Po poljih vihram, z usodno omamo popotnice hodim med rastlinjem, ki ne dokazuje moči svojih čustev v svojih zelenih oblekah svetlobe. Nikoli nisem sama. Igre življenja so vselej z menoj, sem koža drevesa, ki sem jih zmogla opaziti in sprejeti v svojo dušo.