Jutro v gorah

Čez vzvišene krasote gorskih grebenov je naslonjeno jutro na sive grmade, ki jim nad stezicami in skalami vladajo dvorci orlov in ptic. Preskajujejo jih srne, jeleni in gamsi, ko me vzdrami biserni kolibrij med cvetovi, ki jih oplajajo vetrovi s prašnikov na pestiče. Vid se razmakne in zastane predkorak. Izzveni pokrajina v glasu pastirja v dolini. Pogled svetlobe se potopi v bok telesa in tone v strjen kopni svet valov, slečen slasti presije opojno občudovanje z nezaznavno snujočo mističnostjo in očaranostjo, ki jo pije in razgrajuje kamnolom mojih oči skoz strukturo ostrih zob, brez jezika. Vse še spi v popolnem mirovanju, v popolni svobodi brezbarvne moči. Voda me razlaga s šumom v gori in spreminja v vijugaste struge, ki ližejo odpornost mojih nekdanjih snovi. Ognem se raztopljivemu času, potonem v zibelko zrenja gline v duši in vse diši po sivi kamenini v konicah rahločutnih ostrin z nedokončanim korakom trhlega lesa. Tu spi zastrto čustvo v agregatnem stanju, ki ustvarja in podpira težo jasnini neba, ki me je nosila devet mesecev.