Energije

Zapeljuješ me čas, skrit ljubimec v zeleno tihoto! Z žarečim kolesjem svoje osi mi poganjaš misli. Z ognjeno toplokrvno kožo te vonjam in se ne morem načuditi curkom potešitve in presnovam osvoboditve energij duha. Si voda, ki se hoče ločiti od ognja in ti me zibaš v njenih odtalitvah. Kličem te od jutra do večera, oblečena v glas rasti, obložen s semenjem oblaka. Pošiljaš mi kopel svetlobe, da ne skamnijo ognji v meni, jasno nebeško dušno snov, ki bo tkala moje srce in zidala stebre, da se vesolje ne zruši name. Siplješ mi zlat prah na moje prihajanje in odhajanje, da prikličeš prižgane plamene iz mene. Ne smem se odpreti ploham, da se ne pogasijo iskre. Veter naj jih raznese! Da mi ne ostane jezero v očeh, brez zrcala neba, plitka luža tvoje prvine. Klasje brez semenja, s sivino prepreden dan vsakdana. Hip, ki obmolči. Obilico dežja vsem, ki bodo ljubili in obdelovali zemljo in našli mojo orumenelo ptico, zavito v svileno jutro, ki se bo dobrikalo svetlobi neba s pomanjšano koreninico v roki, v kateri klije božje seme pravičnosti.