Belopolto drevo v kamnu

Zlati metulji so vlekli na krilih nitke dežja z neba na zemeljsko kožo in oblaki so kot mlinska kolesa brezšumno gnali gmote vode po svojih poteh pod belopolto drevo, shranjeno v kamnu. V sotočju svetlobnih žarkov z nežnostjo matere sevajo slapovi besed, ki kakor pomladni sadeži visijo na vejah vesoljskega razuma. Na razgaljenih mrežah izumljajo sanjske projekte. Zvenenje zvezdnih simetrij, z grebljico v kaminu večnega ognja, je zbudilo kamen in zaiskrila se je iskra, zagledana v moje telo. Na prosojnem peskovniku nagote besed v prekladanju zrnc med viharnim listjem zlati in valovi utrip, ki poganja srce v besedo. Vstopila je v izmišljeni prostor mehke zavesti, kjer vladajo pastel in rose. V preglasitvi jasnine in jutranjega petja ptic je spregovorila z notranjim svetom skozi jezik iz alei samotnih mejnikov spiralnih, zapletenih vozlov privijačenih DNK skozi prsteno telo. Tu vlada vesoljni red brez zapisanih pravil. S svojo roko treplja svetloba po ramenih in njeni prsti tipajo in božajo obraz drevesa. Čutim veter, ki zbuja jantar v očeh in jaz sem kot majhen embrio stvarstva, ki brca vesolje v trebuh. Neverjetna izkušnja prvobitne prostosti in vznesenosti v maternici bivanja v ciklih naključij – resnica resničnosti v resničnosti bíti v zlatih oltarjih trenutka. Osvoboditev nepopolnega, neplodnega, izgubljenega časa astralne svetlobe z oživljeno besedo, shranjeno v kamnu.