Se spomniš?

Spet božam tvojo nežno dlan, polepšala si moj turoben dan, ko iz oči v oči ljubezen spregovori, najlepše je kar nama srce si zaželi. Že leta so mimo, minil je dan, ko sem spoznal te, še pomnim nanj, hladen zimski s soncem obsijan, ko podala si mi svojo roko, dlan. Čas teče srebrne lase tke, a najin nasmeh ne zamre, še vedno enaka si kot takrat, a pred nama bila je pomlad. Že mačice vabijo pobožaj jih lahno, tam ob gozdu že sonce greje jih toplo, in zvončke trobentice pod goro, pomlad prevzela naju prelepo. jože.k