Dan kot vsakdan. Spoznanje, bolečina. Nemoč nad samim sabo. Izdaja, odtujitev. Nič ni več sveto. Izgubljena v svetu... tavam in se zaletavam kot vešča brezglavo v svoja namišljena sonca. In prosim ta zrak in to vodo, vse to zeleno in živalsko, brstenje, žuborenje, šumenje, za kapljo modrosti, za čisto majhen nasvetek. Kako za boga naj živim to življenje, ujeto v preozke meje moje biti? Kako mirno je tu med njimi, izgleda tako preprosto,..izgleda
#Poezija
Danes je dan

Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
On
