Cvetna veja

Neizrekljivo bela. Pridušeno bela nežnost in ranljivost zgoščenih zvokov. O, cvetna veja drevesa, razžarjena luč vode, globoka svetloba magične moči, podzemna pianistka, vznikla s svojim glasom in vitkimi prsti ob telesu, zapredena v deviškost zemlje s svojo gibko lepoto, z utripajočim sijem kometa. Zeleni se jutro. Impresija. Pojav občutka. Ustavitev časa. Čebele se selijo v hrepenenje skoz bele ustnice življenja. Žareča belina brusi mrzlo osamljenost. Pod molkom ozračja pulzirajoča, osamljena in zakoličena s svojim žvrkljanjem nebeških snovi globoko v svojih nedrih, ki se jih roke niso dotaknile. Melodija s pogledom duše. Zenica se mi je usedla na ustnice cvetov. Sončna svetloba si, rdeči sadež v meni in sled mojega spomina je izbrala svojega metulja na orkanu barv. Vzletel bo v ljubezenskem jutru z dihom pomladi iz grude toplih rok. O, moje drevo, kako bela je danes tvoja cvetna nedelja in kako neslišno si položilo nasmeh svojih cvetov na moje zapestje.