Tam nekje nekoč

Tam nekje nekoč cvetele so najlepše rože, prijetno petje ptic prevzelo je kot v raju, otroški glas povsod odmeval je naokoli ljudi ob delu prijazne spremljal je nasmeh. Nekje nekoč ljudje pomagali so si med seboj, odganjali skrbi, se vsi so med seboj poznali, slabosti v kali so takoj skupno proč pregnali, stiske redkih občutili zaznali, jim pomagali. Nekoč vladal ni napuh, jim bil denar vladar, brezbrižnost do so človeka bila je tuja, pomoč v nesreči bila v težavah nuja, cvetele tam najlepše rože so dišeče. A čas te kraje povsem je spremenil, dokazal da vse dobro tudi je minljivo, ljudje zaprli s čustvi so se v sebe, jih strah obdal, ljubezen kot da umira… jože.k