Ali se da človeka klonirati?
Mnogim duhovnim iskalcem se ob novih dosežkih znanosti porajajo razna vprašanja.
Na primer, ali bi imel klonirani človek dušo ali ne? Kaj pomeni kloniranje s
stališča duše? Kloniranje s stališča etike?
S stališča ezoterike je človek že nesmrten, a ne kot fizično, marveč kot notranje bitje. To potrjujejo tudi raziskovanja spominov na pretekla življenja in izkušnje tistih, ki so doživeli bližino smrti. Ob smrti, pogosto ob nesrečah, včasih pa spontano ?zdrsne? notranji človek iz telesa, lebdi nad svojo fizično ?posodo? in jo vidi, vendar se ne čuti čisto nič prikrajšanega, še naprej se doživlja kot on sam, s svojimi občutki, mislimi, s svojo identiteto ... Po ezoteriki se notranji človek samo obleče v gosto fizično telo, da lahko živi na fizični ravni bivanja. Skozi mnoga življenja, skozi številne inkarnacije se tako preoblači v različna fizična telesa kot se preoblačimo v različna oblačila. Tako dobiva notranji človek izkušnje v moški in ženski inkarnaciji, izkušnje različnih družbenih vlog, različnih zodiakalnih znamenj in različnih kultur ter se izkustveno bogati in zori.
Fizično telo nam dajo starši. Danes pa stopa na prizorišče genska tehnologija,
ki je prišla do točke, ko lahko ustvari fizično telo brez staršev, brez dveh
spolnih celic. Če lahko ustvari živalski klon, potem lahko tudi človeškega.
Kaj z njim, kaj lahko s tem dosežemo? Svojo nesmrtnost? Ali pa ustvarjanje novih
ljudi?
Kloniranje biološko ni noben bavbav, marveč gre za nespolno razmnoževanje, kot
pri razmnoževanju rastlin s potaknjenci ali kot se preprostejše živalske vrste
(n. pr. amebe) razdelijo na dva dela. Klon je v vsakem primeru biološko samostojen
organizem in zato ne more biti govora o ohranjanju individualne telesne nesmrtnosti.
Kloniranje poustvari fizično telo, to pa je tudi vse. Jaz ostanem jaz v svojem
telesu, dokler ga ne bom zapustil, to je umrl. Lahko pa si bomo s kloniranjem,
ko bo doseglo višji nivo, pomagali pri zdravljenju, da ne bo potrebnih več transplantacij
tujih darovalcev, ker bomo iz zarodnih celic vzgojili nov organ lastne genske
konstitucije.
Vseeno pa se lahko povsem resno vprašamo, zakaj živeti stalno v istem telesu. S kloniranjem ohranimo enako fizično telo, s tem tudi enako gensko zasnovo in iste miselne vzorce, stereotipe, navade, ... In to danes, v prihajajoči dobi Vodnarja, ki poudarja svobodo, izvirnost in preseganje starih miselnih vzorce! Kloniranje pa je ravno ponavljanje starega vzorca. To je za dušo ječa. Podobno bolestno je globoko zamrzovanje trupel v upanju, da jih bodo nekoč odmrznili in ozdravili danes še neozdravljive bolezni. Saj notranji človek ni telo. To fizično telo ni bilo ne prvo, ne zadnje v katerem bo človek živel.
Za dušo je smrt blagodejna, je naraven zaključek življenja v neki telesni obliki, da se lahko čez čas preseli v drugo, boljšo obliko. Reinkarnacijski proces je nekaj, kar omogoča bogastvo, pestrost, da lahko notranje življenje diha in razvija svoje skrite potenciale. Podaljševanje življenja prek kloniranja pa je podobno podaljševanju aktivnega dela dneva, tako da nikakor ne bi šli spat, in bi se ne mogli ne spočiti ne preroditi. Strah pred smrtjo kot koncem je samo slepilo. Vodnarjeva doba prinaša vizijo čim bolj materialno in duhovno izpolnjujočega življenja, zdravega, vitalnega in umsko bistrega, ki se na koncu zaključi s prijazno smrtjo, ko se človek zavestno poslovi in preseli na drugo stran življenja ter se naužije njegove svobode.
Glede poustvarjanja ljudi skozi kloniranje pa je videti, da je današnje kloniranje še vse preveč robustno, kar kaže tudi primer ovce Dolly, da bi lahko klon uspešno živel. Kar se človeka tiče to pomeni, da se vanj ne bo naselil višji, dušni princip, skratka, da duša ne bo vstopila vanj in ga vzela za svoje telo. Verjetno kloniran organizem nima še dovolj ustreznega biomagnetizma, ki nastane ob spoju polarnih moških in ženskih spolnih celic, da bi deloval invokativno za dušo. Kar pa ne pomeni, da tudi to ne bo kmalu uspelo.
Človek bo nekoč ugotovil skrivnosti narave in potem bo znal tudi ustvarjati tako kot narava. Takšno je trdno pravilo. Vendar prava reč. Ni pomembno kloniranje, pomembna je vzgoja. Z vzgojo se ustvarja ljudi, dobre ali slabe, ne pa s kloniranjem, ki je samo reprodukcija in nič več. Za reprodukcijo pa ne potrebujemo kloniranja, zato je narava že poskrbela na drug način. Niti za večno življenje ne, kajti ne gre za to, da jaz, moj ego večno živi, marveč zato, da živita večno dobrota in plemenitost med ljudmi. Takšna je bila in še vedno je pot v nesmrtnost. In to je mnogo globlja skrivnost kot kloniranje. Kloniranje je samo skrivnost reprodukcije oblike, ki je po svoje prazna. Nesmrtnost pa je skrivnost tistega Življenja, ki diha in utripa skozi vse oblike, ki nikoli ni bilo ustvarjeno in ki nikoli ne bo uničeno. Njegova prava narava je nevidna in ga spozna le Srce. Zato je Srce portal nesmrtnosti, nesmrtnost pa je Življenje samo.
Vir: www.cdk.si/du
