Morda...

Morda bo nekoč človek gledal v nebo kjer ga krasijo zvezde prelepo, jih premeščal in usmerjal bo po svoje, ob tem vsem razlagal, te so moje. Mogoče bo sortiral snežinke, jih s sitom presejal, se ob tem smejal rekoč; glejte mojo moč, je brez meja, ni omejitev, čeprav potreboval umsko bi, streznitev. A že sedaj ima dovolj moči, še več razuma, znanja, da sovraštvo bedo, zlo, siromaštvo ohranja, zaman so vse prošnje za pomoč res preveč ima izkušenj, bogastvo grabi si gredoč.