Poroka v Benetkah

Lido, Benetke, Trg svetega Marka. Zrem v zagonetne maske beneških dam in prodiram skoz barvite sproščenosti zakrinkanih skrivnosti neznanih obrazov. V mislih slačim krinolinam duše. Koliko kipenja dojk in slasti! Pogrezam se v vonj kože. V vonj eteričnih olj sredozemskih rastlin. Beneške pahljače so me očarale. Lovim vrtince toplega zraka. Vame leze kača tišine in mi ovija srce. Vijugam po ozkih ulicah. Ustavim se na Mostu vzdihljajev s spominom na topli hrbet dekleta, na trenutke dotikov v gondoli, na gibek, neoster val, ki se je dotaknil kože. Vdihnem dekliški vonj v vetru. Konjunkcija dveh teles. Misel se vzpenja v čutno meta govorico, ko bo jezik odžejal vsako besedo. Zaznavam prisotnost božje čuječnosti. Zapira se lotosov cvet ugašajočega popoldneva.. Vznemirja me topli poletni večer. Zagledam njo jo v dolgi obleki, z impulzivnim čustvenim naborkom. Vatasto nebo mi rosi obraz. V roževinastih kleščah tiči energija konjske noge, ki se pripravlja iskreča na galop pred oltar. Z njo. Vstopim v iluzijo, da prihaja. Ženska mojih sanj. Afrodita, Erato mojih stihov. Z razglediščem odznotraj se premikam, plezam po makaronastih ožinah žil. Tipam. Iščem izhod. Nemiren sem. Zrak podrhtava. Sem kraljestvo brez ljudi in stvari. Popolnoma sam. Kam je odšla? V zeleni raj moje barvne slepote. Nagnjenje, želja, predstava, norost. Trodimenzionalnost Da Vinčijeve šifre. Zapletena formula hrepenenja. Sem snov nemira, ki določa vetru smer. Sem prismuknjen nejevernež. Sedaj prihaja. Sname masko in me poljubi. Onemim. Peljem jo pred oltar.