Preseganje sebe

Nisem tu, da bi se zarasla s časom in prestopila v zmanjšani prostor iluzij na strehi mesečnikov. Tu sem v nevihtni mesečini noči, da rastem v sebi in presežem čas spomina brez začetka. Luna tam gori, mlada in tiha. Tišina ne govori. Varujem jo, da se ohrani v molčečem stanju. Ko iz sebe seže čezse, ustvari lastno težnostno polje in mi s svojo geometrijo določa pot. Nad mano se vzpenja visoko sonce. Nocoj nebo ugaša na obzorju. Noč. Ob nikoli prej tako videnih in občutenih pokrajinah vesoljnih ognjev, prasilah zamiranja v žareči neskončnosti, sem utrinek začutila v sebi kot rast moči; spev na modrih zenicah. Sprašujem s pogledom naprej, kaj bi bilo z menoj, če ne bi v daljavi videla svoje oddaljene zvezde, ko se je njen utrinek spustil dopolnjen v moje srce. www.tatjana-malec.si