Transcendentna pesem

Dolgo nisem napisala nobene pesmi. Zgodijo se stvari, ko ne moreš. Pocedi se vosek na dušo, naraste skipek in zapečati prehode. Poznamo različne ujetosti, a najhujša je samota. Misliš, da si, a te ni. Nikjer. Vse je neslišno, kar bi rad slišal. Nevidno, kar bi rad videl. Svet odmira pri koreninah in se lomi v notranjosti. Zgodi se sončni mrk. Zvenenje tišine pri odprtih oknih, na katerih lebdijo mrtve ptice spomina. Raztopina podob, ki je namenjena pozabi. Precedi se skozi propustne luči. Praznina sobe. V njej ti. Po dežju je vselej svetloba lepša. Čistejša. Pridobi na moči. Koliko karatov je močnejša ne vem. A vem, da jo vpijam kot seme, ki kali sredi belega dne. Dogaja se nekaj neizrekljivega. Koliko nerazcvetelih glacinj je v njem, ki so združevale protislovne duše. Jih napotile, da najdejo podkve sreče, pot do človeka, mimo odvečnih besed. Soba je še polna znanih glasov. Stanje bivanja, ki prerašča v zgodbo, ki nima začetka ne konca. www.tatjana-malec.si