Mama Gaja ne počiva

Listi toplo šelestijo, v krilih vetra se lovijo, tlem tko pisano oddejo, vračajo se v rudno grudo. V prah razkraja se življenje, s sabo hrani nove cikle. Mama Gaja ne počiva, vase jemlje sol življenja, njena kuhinja je živa. Gole veje vedo zanjo, mirno sprejmejo slovo, ki je le navidezno. V zimi jih oblači inje, tih počitek jim prinaša, dokler se pomlad spet vrne, z živim sokom jim postreže, da radostno zelenijo, da cvetijo in rodijo. Mama Gaja ne počiva.