Ledeno kocko postavim na sonce. Gledam v ta led, znotraj je uklenjeno nekaj živega. Nekaj, kar ne zmore pobega iz zmznjene ječe. Ledeno kocko pustim na soncu. Sčasoma izginja, led se tali. Sonce pozna pot v odrešitev. Sijalo je toplo, kot je ustvarjeno. Tako je rešilo ujeto jetnico. Živi!
#Poezija
Ledolomilka
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Vrtnica zame
