Jaz in ti – dve ločeni orbiti; z grenkim jedrom kratkih srečanj prah... Vedno blizu, vendar nikdar sebe siti... Te ljubezni me je nekam čudno strah. Ne glede na to ali sem srečna sama - življenje teče, nič ne vrne se nazaj... Pri tem me tvoja ne podpira rama; te starosti me je nekam čudno strah. Bożena Łozińska
#Poezija
Strah

Skupnost Pozitivk
Komentarji
4Zelo izpovedna pesem. Veliko skrite bolečine. Čustva, ki še hočejo priti na površje.
Pozdravljen, hierhod! Lepo se ti zahvaljujem za komentar. Ta pesem je zelo dolgo mirovala v mojem predalu. Če se ti zdi, da ima velik čustveni naboj, da je prepojena z ljubeznijo in bolečino, potem moja slovenščina ni tako slaba kot se mi je zdelo... Lep pozdrav iz deževne Varšave! Bożena Łozińska
---
Božena
Pozdravljena Božena, tvoja pesmica je kot glas ptice, ki oznanja vsemu vesoljnemu občestvu, da je lepota v vsem kar nas obdarja. Opominja nas, da imamo življenje samo na posodo in ga zato ne smemo zasužnjevati, pustiti mu moramo svobodo.
Strinjam se z Hierhodom, ko govori o skriti bolečini, ki išče poti v labirintu bolečine.
Vse lepo še naprej.
Franci
Draga Božena!
Sem zelo presenečen, ko nakazuješ, da slovenščina ni tvoj materni jezik. Obvladaš ga namreč "v nulo"! Moje mnenje je, da nek jezik obvladamo, če v njem lahko sanjamo, če lahko v njem rešujemo križanke in če lahko v njem pišemo poezijo. Sam velikokrat kršim pravila pravilne, oziroma knjižne slovenščine. Morda zaradi tega, ker ugotavljam, da imajo nekateri drugi narodi veliko bolj zdrav odnos do svojega jezika kot pa ga imamo (imajo) Slovenci.
Poljski jezik se mi zdi skoraj najtežji od slovanskih jezikov, vsaj kar se pisanja tiče. Je pa izredno lep in ga zelo rad poslušam.
Lep pozdrav v Varšavo!
hierhod
P.S. Poglej, če je še kaj skritega v kakšnem predalu!
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Na zidu viseča lepotica...
