Samoten križ

Razpelo Ustavil sem se, se mu poklonil, ob znamenju samotne ceste, Kristusovem razpelu, njegovi preprosti, nezlagani podobi, prižgani svečah, svežih rožah, V hipu so me obletele slike. podobe križeve poti, nov začetek, upanje ljudem, tudi tistim njegovim rabljem, vsem trpečim, ponižanim, upanju, odrešitvi. Tako preprosta podoba, morda v spomin, opomin, na požare, kugo, vojne, vendar pove vse. Brez besed spominja, opominja, svari, želi pokazati pot, ljudi združiti v ljubezni. Vendar se človek prepozna počasi, spreminja podobo o sebi, si jo razlaga, pozablja bistvo, času v katerem živi, bere molitev, molitev ki je premalo. In ko odhajam, iščem v sebi slabo, govorim samemu sebi, pričakujem odgovor. Me je slišal, uslišal ?