V vsaki sod sem nos svoj zabil...

Z njo je še misel na njo odšla, vse, kar je bilo njenega, je s sabo ponesla, še sliko, sončnice in starega psa; njega je odpeljala, da bi me prizadela, ranila, saj je vedela, da sem ga imel rad, saj me je zadnje čase samo še on razumel in jaz njega, kot nujna stvar pri hiši sva bila ali skoraj tako, bila sva kot nujno zlo; kar pa najbolj pogrešam, je njen duh, iščem ga povsod, nikjer ga več ni, ni v omari, tudi v postelji ga ne zaznam, vsepovsod zaman iščem; še v klet sem pogledal, če ga slučajno najdem tam, v vsaki sod sem nos svoj zabil, duha po njej tudi tam ni bilo, od obupa…žalosti sem se ga nalil, nalezel sem se ga, vonja po šmarnici, 'brajdošni…izabeli', njo, njen duh sem zopet našel.