Sivino dneva je pregnala...

Turobnost…sivino dneva je pregnala, tisti trenutek, ko sem jo srečal..pozdravil, ponudil ji besedo, a verjetno je šum potoka ponagajal, da se mi ni nasmehnila..ustavila. Za trenutek sem opazil v njenih očeh nemir, osamljenost, morda žalost preteklih let, sledi solz v temnih nočeh prelitih, žarek upanja v življenje…radost. Moč njeno, upanje v naprej..bodočnost, sem čutil, ujel sem njeno notranjo potrtost, duh njen uporniški sem zaslutil..videl, pesniško dušo ujeto v lastni oklep sem zaznal. Glas njen je izdajal krhkost…nemoč njeno, potrebo po stisku roke, senca večnega slovesa je bila med nama, ko sva si rekla : »Adijo, zbogom, morda se še vidiva, saj sva si skoraj enaka.«