Kako, kaj pisati...

Ne vem. Predvsem ne zato, ta bi ugajal drugim, pa pozabljal na sebe, moj svet... Če bom ugajal drugim, ne bom več jaz. Tudi ko me sorodne duše hvalijo, sem skeptičen. Morda sem slab ? V tem lahko vidijo svojo priložnost. Ko me kritizirajo, spet mislim da je narobe. Morda je moja navzočnost kamen spotike ? In kaj naj pišem ? Kako, komu ? Ne bom pisal nekaj, za kar ni osnove, doživetja. Ne bom pisal na kile, litre, metre.. In če sem, bom še pisal o ljudeh, o tistih v stiskah. Tudi o tistih, ki nekaj začutijo, jih prizadene. Ker živim z njimi, sem delček celote, to občutim. ker se tudi mene dotakne, zmrazi nasmeji. Tudi solze so včasih prisotne, pa smeh, bes. Pravijo, da sem starokopiten, da se ne sme rimati... Da bi moral slediti drugim, iskati nekaj novega., iskati vzornike v moderni poeziji, morda po Japonskem vzoru, o tem misliti... Pa ne bom ! Bom kar sem in bom ostal, Tudi in predvsem zaradi tega.Sem starokopiten. Komentar si bom napisal sam, preprosto . Še naprej bom šel po svoji poti, včasi pa prisluhnil. Pa saj bom spet morda komu povšeč. Zato, ker bo v napisanem našel delček sebe, iskal napake, mogoče ga bom spravil v smeh ! Če pa bom pisal solzavo, pa priložim robček. Sicer tudi tu ne bo potrebno, povsem preprosto. To kar je enim žalostno se drugim smešno, so privoščljivi... Tako pač je. In zdaj grem pobrskat po novem. Po tistem, kar pišejo drugi.Saj ne bom komentiral. Preprosto, ker tudi drugi tako razmišljajo. In vsak od nas je svoj svet, ter mora to ostati... jože.k