Za moja sinova

alineja29. julij 2008 ob 10:071 min branja

Deli zgodbo

Starka gledam skozi čas v nočeh brez spanja... In se sprašujem: "Kaj le moj sin sanja?" Se tudi on, tako kot jaz, spominja dnevov sanj, igranja, brezskrbnega raziskovanja? Čuti kdaj moj strah? Moj strah, da bi zbolel? Moj strah, da bi zašel? Da bi ga kdo brezsrčno prizadel? Veš, sin, ko v nočeh ne morem spati, hotela bi ti še enkrat vse pravljice prebrati. Hotela bi ti vso lepoto na tem svetu dati... Odrasel si, nisi otrok... A jaz bom vedno tvoja mati.

Na isto temo

Prejšnji članek na to temo

Molitev

29. julij 20081 min branja

Komentarji

2 komentarja

eta bela1. avg. 2008 ob 11:17

Draga alineja! kako globoko čutim s teboj. Ljubezen do otroka - nikoli dokončana zgodba. Velika skrb in nemoč, ko otroci odrastejo in se morajo samostojno reševati iz pasti življenja. Ti si lahko samo nemi opazovalec, srečen ali žalosten. Kako pač nanese. LP eta bela!

---
eta bela

alineja2. avg. 2008 ob 10:29

Hvala za iskreno občuten komentar.
Res je tako, samo opazujemo lahko in jim želimo srečo. In občutek, da je mama še zmeraj tu, če je treba komu obrisati solzo.
Nikoli nismo prestari za to.