Metulj...

Metulja širokih in pisanih kril opazujeva, od cveta do cveta ga spremljava, kako leta, ga veter poletni odnaša od naju v smeri gora… po najinih poteh. Božava ga s pogledi, ljubkujeva, mu srečo želiva, da užival bi življenje kot midva, se ljubil s cvetkami in poletel vse do neba. Mu družico želiva, mu je narava ne da, usoda noče, da se v ljubezni potaplja, jo uživa kot midva, da jo doživlja. V daljavo izgine metulj najinih sanj, strasti..pričakovanj, da čutiš jih, več metuljčkov v sebi, mi nežno zašepetaš na uho, ko sem ob tebi.