Bes neba

Sivo nebo zlilo svoj bes je na zemljo trave klonile pod težo so kapelj dežja zavetje iskale se k tlom priklanjale. Veter vrtinči nežen cvet dehteči kmalu zabit je v tleh list frfota rad poletel bi, kot ptica do neba. Veter bije dežne kaplje v zemljo blisk pretrga sivo nebo grom odmeva glasno nad upognjeno krošnjo drevesa ptica nobena ne prepeva. Z vetrom bes neba odhaja svetloba se sluti obzorja in sonce prežene oblake dvigujejo meglice se mehke s svetlobo sonca narava je prekrita nebo in zemlja sta umita.