Ljubiš me,
ne da bi s svojo roko
dotaknil mojo dušo,
ki se vrti v kolutu
svetlobe in na njej
raste skrotovičen hrast,
zasvojenec z zemljo.
Vse posrka vase,
da bi se s svojo krošnjo
prikupil nebu,
ki lebdi nad njim
s skoraj brezsnovno
praznino odsotnosti
zaklenjenih kroženj
v znamenju osmice.
Kako nenavadno hladna
je ta tvoja ljubezen,
ki mi jo izpoveduješ
z možnostmi za užitek
pitja in hranjenja
izpod snega.
Kepe kopnijo
in jaz cvetim v utoru te poti
in zorim želod,
da boš z zobmi
mlel mojo ljubezen.
