Nekaj čudnega se dogaja
v očesu vesolja.
Bolno je, vse rdeče ,
kot bi mu popokale kapilare.
V njem je cel ocean strjene krvi.
Sto milijonov mrtvih, od tega
petinšestdeset milijonov na Kitajskem,
kjer bo svet prižgal olimpijsko svečo
za genocid, sistemsko izstradanje do smrti,
deportacije, streljanje študentov na
Trgu nebeškega miru, preganjanje
in ubijanje Tibetancev, uničevanje
samostanov in kulturne dediščine,
ubijanje komaj rojenih deklic.
Kitajci so zadušili pojem: človekove
pravice in ga splavili po tibetanski reki
Qinghi. Onesnaženih imajo že
sedemdeset odstotkov vodnih virov,
zastrupljenih ljudi pa niso prešteli.
Najimenitnejše tekmovanje v maskah bo.
Športni duh z naslado stepnega volka.
Fokstrot človeške zavesti.
Brezna onesnaženega zraka,
iz katerih bodo vihrale
zastave Združenih narodov.
Nov monolitni steber duha nad Olimpom.
Peking, prizorišče zrežirane totalne
farse sveta. Podložni uporniki
bodo dočakali olimpijski ogenj v celicah.
Iracionalni vrtinec sveta v slepem
in bolnem očesu. Zagnojeni vid.
Izgorevanje vesti v plamenu pekla.
Kakšno črno-bele nihejanske tipalke!
Na mesto olimpijskega ognja boš
zagledal luč na semaforju,
ki kaže pot. Na njem piše:
Rešimo Tibet in svetovni mir.
Peking se bo moral rešiti sam.
