#Poezija

Sv.Helena

Sonce1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Od svete Helene oglaša se zvon, Dolsko naselje, nad njim je moj dom, V gozdu, objemu stoterih dreves, Okoli na tratah marjetk je in cvetk. Kamor mi seže pogled v dolino, Vidim Ljubljano,Save brežino, Ptice prepevajo, pojejo v dan, Ko jim prisluhnem, nisem več sam... V daljavi planine, še sneg jih krasi, Spodaj v dolini, megla se zdi. Konji na jasi, žrebiček je tam, Saj ograjen je, ne more drugam.. Na jasi košuta oprezna pred psi, Nežno lahkotno v gozd oddrvi, V višavah je jastreb, si išče svoj plen, Visoko v letu , ni videti len... Gozdovi šumijo, po cvetju diši, Čebel je, metuljev, spet kaja leti, Zajec iz jase prek ceste drvi, Nekaj preganja ga, skrit že hiti... Srebrna zdaj ptica visoko leti, Spušča na plan se, močno zarohni, Klopce vasica ne mara njen zvok, Ne more je utišat niti v noč. Že zvezda utrne se, noč se budi, Netopir v letu, mrčes si lovi, Polhi po drevju se oglašajo zdaj Lunce na nebu, nasmeje se mlaj.. Jože.k

Skupnost Pozitivk

Komentarji

1

jože.k
Ob začetku je imela pesem samo tri kitice,zdaj pa postaja neskončna...
Prejšnji članek na to temo

Prepletanje poezij