Delajte otroke!

PRISPEVEK ZA KRITIČNE BRALCE NA www.tatjana-malec.si: DOMOVINA QUO VADIS? Danes ljudje drugače razmišljamo, kot smo razmišljali ob plebiscitu, ko smo izglasovali osamosvojitev tega majhnega koščka zemlje, ki se razteza od Alp do Jadranskega morja, s peščico ljudi enega manjšega evropskega mesta. Neka klena in uporna korenina je morala biti v njej, da je ohranila narodovo bit skozi vse viharje, ujme, točo, potrese, vojne in mnoge nesreče. Naivno smo mislili, da smo uresničili svoje sanje. Najvišji cilji pa lahko postanejo negotovi, če veliki idealistični projekt ni prestal preizkušenj časa. Projekt osamosvojitve se je izkazal kot ne dovolj domišljeni projekt z bremeni zgodovinske dediščine, ki jim nismo bili kos, da bi jih razumeli in odložili. Nekritično smo sledili praksam, ne da bi spoznali in se uprli nihelističnemu izidu ali brezizhodnemu stanju, v katerega je postavljen mali človek, ki ni imel možnosti delovati v političnih krogih, pridobivati informacij, lobirati in tako v namerno ustvarjenem kaotičnem stanju za priviligirance, priti do nezasluženega bogastva, narodovega bogastva, ki mu ni pripadalo. Stare jalove sile so le še vsiljivo retorično okrasje v borbi za moč. Teoretično in praktično je pravičnost devalvirana in vzpostavljen sistem, ki onemogoča, da bi si vsak posameznik izbral in živel svoje lastno, njegovemu dostojanstvu vredno življenje. Mnogi imajo svojo prihodnost zapečateno z revščino, iz katere ne bodo mogli niti sami najti izhoda, niti njihovi potomci, zaznamovani s suženjstvom, neizobraženostjo in zastonjkarskim delom. Politika ni bila sposobna izoblikovati humanega, socialnega in kulturnega modela življenja svojemu narodu. Herojska tovarišija je samo sebe pripeljala iz preteklosti v velikem trojanskem konju med nas. Njeno delovanje bi lahko primerjali tudi s turškimi vpadi in ropanjem slovenskih krajev, le da otrok ne nabadajo na kole, temveč jih pošiljajo lačne spat in drago šolanje postaja le privilegij izbrancev. Avtonomija brez družbenih okvirjev je moralno dvoumna, ker prinaša svobodo izbire tistim, ki si svobodo lahko po mili volji jemljejo in prisvajajo čez mejo svobode drugih. Nastopila je moralna kriza, ki nas spravlja v negotov položaj. Vloga, ki jo je revščina dodelila mnogim, ne more postati njihov jaz. Postavlja ga v podrejeni suženjski položaj. Neslavno se je zapisalo v zgodovino to preteklo obdobje vladavine, v katerem prednjačijo bogati grobarji slovenskega naroda. Nobenega smisla nima, da nam optimistična misel vliva upanje, da je ta položaj mogoče pravično rešiti ter narediti konec vsem tem brezupnim razpotjem, ki odslikavajo resnično stanje uboštva kot popotnice naroda. Preveč je med nami brezsmiselnega ravnanja in ideološkega prerekanja ter delitev, ki zatirajo vsak poskus samozaveščanja življenja. Tako smo kot v nebo vpijoči žejni v puščavi in brez moči, ko prisegamo na človeške vrednote in socialno pravičnost. Mogočneže ohranjajo pri življenju osebni interesi in egoizem brez primere. Naša iluzija je predvsem v upanju, da bi prikrajšani vzeli pravico v svoje roke. Solidarnost in odgovornost za drugega sta postali tujki, ki se jim kapital porogljivo posmehuje. Nekaj je v tem projektu zagotovo zgrešenega. Domovina quo vadis? ---------------------------------------------------------------------- Preberite si na www.tatjana-malec.so članek POSLANSTVO MENTALNE HIGIENE - ODZIV ----------------------------------------------------------------------

Ljudmil, popolnoma razumem bolečino staršev, ki so v vojni izgubili svoje drage. V vas še skelijo bolečine in vas razdvajajo posledice vojne. Razumem, da se bojite imperija zla, ki bi dvignil svojo zmajevo glavo in udarjal z repom po človeštvu. Kdo se tega ne boji, posebno tisti, ki smo imeli s tem bridko izkušnjo. MATERINSKA LJUBEZEN Na kamniti stopnici domačega praga je stala velika materinska ljubezen. Bila je natovorjena z drvmi za ognjišče, da prostor domačije ogenj ogreje. Tedaj si je na stežaj odprla vrata in vstopila s svojimi težkimi nogami. Z zmehčano kožo poslednjega nasmeha je za zadnjo večerjo razrezala sonce in izročila vsakemu otroku svoj kos. »Otroka, potrebno vama bo na vajini poti, ko se bo moj spomin na vaju mešal s cestnim prahom dolge hoje«, je dejala. A razdeljeno sonce na dve polovici je bilo v svoji bolečini tako močno, da je izžgalo angelu krila in vse kar je od njene ljubezni ostalo, je bil samo še sivi pepel. Tako težko breme je bil ta pepel, ki se je usedel k njunima nogama, da ga otroka nista mogla dvigniti in nositi težkih vreč po svetu s seboj. Tedaj je pepel prekrilo šumenje dežja in mrtvo sonce je prekrila senca postavljenega križa čez molitve slovesa. Mrzel piš vetra, ki je odnašal pepel in duh bolesti čez obzidje hiš s seboj, je vračal kapljo za kapljo po ozkih žlebovih v naročje zemlje in cepil sonce še naprej na dva pola večne materinske ljubezni, kakor da bi rezal zeleno odejo, ki oživlja čute spomina in jih spreminja v sol samote. Lep pozdrav Tatjana

Ljudmil, pesem s svojim realizmom globoko zareže v krivično družbo. Najpretresljivejša revščina duha izvira iz tragičnega, iz nemoči. Ne želim bralcem pričarati ugajanje akta ljubezni, temveč temno stran življenja, ki se skozenj izraža. Beseda domovina je mnogo krat zlorabljena. Pod to oznako se skriva marsikaj. Domovina je najsvetlejša beseda, ki jo nosimo v srcu tisti, ki jo čutimo kot mater, ki nas brezpogojno ljubi. V njenem imenu njeni sinovi tudi izrabljajo to besedo in jo spreminjajo v žargon pravšnjosti za dosego svojih interesov in tudi umazanih ciljev. Patriotizem je subjektivno čustvo, je ljubezen, ni politični pojem. Ne strinjam se z Georgom Bernardom Shawom, ki pravi »Uničite patriotizem in nehale se bodo vojne«. Čustva ljubezni ni mogoče izničiti zato, da bodo izginile strasti in da bo izginilo čustvo sovraštva. Ljubezen pogojuje življenje in preživetje človeka in naroda. Morda je v določenem kontekstu to izrazil, vendar ljubezen do domovine pomeni zavest, da ohranimo svojo identiteto, svoj jezik, svoj narod in za to se splača boriti, da nas ne uničijo. Komu je danes domovina Kosova? Srbom je Kosovo zibelka srbstva, predstavlja simbol njihove domovine, postala je mit, je čustveni pojem, ki ga nosi Srb v svojem srcu. Danes je Kosova domovina večinskega prebivalstva, ki tam živi. To so dejstva. Ali je lahko ena ljubezen ali ena pravica močnejša od druge? Ni mogoče izničiti niti ene, niti druge. Obe so sui generis. Vsa učenost Srbom ne bo pomirila duha. Nemirno hrepenenje bo vedno obstajalo. Gre za spoznanje in pomirjenje. Tudi mi Primorci smo se morali pomiriti, da smo izgubili Trst in dobršen del naše slovenske zemlje. V življenju je tako, da ima vsak svojo pravico in da neodrešen blodi za svojo resnico. Nobenemu narodu, nobenemu človeku ni mogoče odvzeti razumljivih čustev. Le preseči jih moramo, spoznati eden drugega in pokazati, da smo za mir, ki hoče izpričati moj miroljuben značaj, ki si je sam sebi ostal zvest za vse življenje in bolečina bo potihnila. Naše srce naj postane moralno – etična človeška, socialna miroljubna in ne politična ustanova. Srce naj postane sredstvo za izražanje globokih človeških idej, da priznavamo drugemu vse tisto kar si sami sebi želimo pa četudi nas spremlja patos ter silna retorika čustev, s katero izrazimo svojo bolečino. Takšno je življenje. Lep pozdrav Tatjana

Jože, avtentične fascinacije romantičnih ljubezni, ki sodijo v najelitnejšo obliko poezije, lahko izpodrine socialna stiska do take mere, da se sprevžejo v njihovo nasprotje. Pesniški univerzum erotične poezije je lep, naravnost čudovit, vendar čas, ki ga živimo, akcentuira skrajno ranljive točke tega odnosa, ki ga ne moremo zanamariti. Pesem je hotela zarezati s svojo socialno dimenzijo v to komponento. Lep pozdrav Tatjana

Včasih je potrebna le beseda,dve da poveš tisto kar čutiš,je pa tudi da besed,ki vrejo ne moaš ustaviti,preprosto kot čutiš trenutek,ki se ti zdi kot večen... Jože Koprivnikar

Pozdravljena Desiree, hvala za priznanje, sem zadovoljna, da je pesem izzvala razmišljanje o času, katerega živimo. Morda je tudi poezija postala sredstvo, s katerim opozarjamo na krivice v družbi. Socialne pesmi so sicer v sedanjem času redke, a je prav, da se na krivice tudi tako odzivamo, ne da jih le sprejemamo kot gotovo dejstvo, ki ga ni moč spremeniti. Le zakaj bi bili samo pasivni subjekti, ki ne naprezamo svojega duha in se ne odzivamo na krivice. Obstaja še nekaj, kar moramo vložiti v vsebino našega življenja, da bo za mnoge z bolj človeškim obrazom. Hvala za odziv, lep pozdrav Tatjana

Neverjetna pesem, ki da misliti. Imate zelo izostren čut za čas, v katerem živimo. Lahko rečem samo: Čestitam!