Tipografija bivanja je tudi lahko močvirnati svet kalužnic z živo rumeno barvnimi cvetovi, ki jim toplo poletje prazni nebo. Nesmrtno tekočino življenja. Vse naokrog molči voda. Vsak čas se mora zgoditi naliv. Zlagala sem cvetje in rastline v herbarij. S črno barvo sem zapisovala latinska imena rož in rastlin. Za kalužnico Caltha palustris. Imela sem izpisana vsa imena, da sem lahko brala travnik. V njem sem ugledala samo sebe. Razpršila sem nekaj kapljic spomina. Oči sem imela uprte v porumeneli papir. Noge so skakale po lužah luči. Skozi tanke liste kalužnice sem lezla na sončno stran, prav počasi kot polž na pokošeni travi. Zaprla sem herbarij v globoko polnost. Na notranji strani sem videla tekoče sledi, ki mi določajo smer.
#Poezija
Kalužnica

Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Jože, vesela sem, če se ob branju moje poezije tvoja notranja zbranost osredotoči na duhovni izraz mojega srca. Ljubim vsako retorično figuro, ki jo napiše zeleni svet narave.
Lep pozdrav in veliko ustvarjalnosti
Tatjana
Vse kar je okoli nas,zasluži pozornost,iskati lepo in potem povedati,napisati pa ima poseben čar.In ko po prebranem objame toplina besed,misli vtkane v sporočilo,je nekaj najlepšega,začutimo pristnost,nasmeh,solzo,objem...
In tu je namen sporočila,pesmi,povedanega in napisanega lep,čuteč...
Jože Koprinikar
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Kar sem…
