Nenapisana pesem

Ko si bil še otrok, sem ti obljubila pesem. Ko sem jo začela pisati, sem opazila, da nimam dovolj nežne pisave. Beseda je dvignila peruti, a ti si se mi približal in jaz sem stegnila materinsko roko k tebi. V očeh sem ti brala: Saj je še čas! Leta so tekla in pesem je ostala v skodelici cvetnih listov in se spreminjala v vrt. Misel nanjo je obmirovala. Na obljubo si že malce pozabil. Ne spominjam se več, kako se je glasila prva beseda. Tudi naslova se ne spominjam. Vem le, da je bila to dolga nenapisana pesnitev o ljubezni.