Veselje

Besede, ki jih pišem so vinjete, ki odpirajo oči in nosijo v sebi mali sij, ki jim osvetljuje pot. So bose noge otroka v nalivu, ki bredejo veselo po vodi in se dotikajo regratovih semen, plavajočih sanjavo po ribniku. So kot v igro zatopljene deklice, ki se igrajo mame in zibajo celuloidne punčke, snežno bele kot žarek s čutom Device Marije. S svojo težnostjo se te male magnetke privlačijo ena k drugi in mešajo karte usod kresnicam s svetlikajočimi se krili. Rada imam te hiperbole s prebliski zelene trave v zlatem dežju in rdeče jagode, visoke kipeče kupole, ki rastejo erotično iz srca in mi spesnijo veselo dušo nedolžne harmonije. Na vrhu jezika plešejo in rajajo s peno hrepenenja, zlomijo temo in pobarvajo luni obraz. So delovne kot mravljice in prihajajo zadihano s slapovi veselja, v presledkih kakor sinkope svetlobe z velikega sonca. Čutim jih kot seme, ki pada iz mene.