Goli angeli

Dolgo se je v njiju lomil žled in se spreminjal v seme ledenih kristalov. Na krilih golih angelov so plahutale strasti. Njegova samota je šla skozi njo. Bila sta lačna drug drugega Na najdaljšo praznično noč v letu. Za Silvestra se v posteljah slačijo samo angeli do golega in se gubajo med belimi rjuhami kot opiti in nemirni duhovi. Brez sramu trkajo slečeni na vrata novega leta, s penino nazdravljajo in si izrekajo dobre želje. Ne morejo doumeti, da se jih je polastila nekakšna časovna roka iz umirajočega kraljestva, kjer plavajo ribe v akvariju in žro druga drugo. Bila sta angela, kot da obstajata iz nevidne dvojnosti zmedenega časa. Spoznala sta pot umika v druge razsežnosti in lastnosti, nekakšen memento v ekstazi, vržena iz vetrovnih protislovij, s kazanjem golega telesa drug drugemu. Povešenih trepalnic sta se jemala, si brusila trnje s telesa, si zabadala sladke bolečine v srce, se zadihano ustavljala in se očiščevala barv letnih časov, da bi pognalo novo brstje. Med tanko tkanino je trenutek našel čas počitka v hrupnem kaosu pokanja petard in šampanjca pod škrlatnimi očmi ognjemeta. V rokave hodnikov so se zatekle osamljene duše z mobijem v roki, virtualno s steklenico na ustih. Bili so brezdomci in klošarji našega mesta. V zadnjem nadstropju stolpnice je zven violine utišal osamljenega starca, ki je umiral v razmajani postelji. Čeljusti starega leta so pogoltnile brezčutni čas, nove iščejo v ognju zanosa osamljene duše, da jim povedo, da obstajajo ljudje, ki kličejo svoje angele, ker ne morejo prenesti tišine in osamljenosti vsakdana.