Duhec

Ko sem bila še majhna, so mi vtisnili v kožo znamenje, ki se je razkrojilo, prišlo v notranjost in ugasnilo otroka v meni. Duhec je ponoči taval v nočni srajčki in iskal očeta v neznosnem času. Med ločjem in pomladno travo se je ati spremenil v metulja in se usedel na otrokovo ročico. Oblaki so drveli v obliki konjev in v vzgonu gibanja risali in poudarjali praznine neba. Znamenje je izžigalo kosti in se spreminjalo v zarodek, ki se s strani odriva in oblikuje v stvar s preostankom prostornine. Na stojalu vidim viseti še tiste podobe izven vizualne kontrole, ki visijo kakor stare očetove krpe, ki so mi dale kmalu razumeti, da čas nikoli ne stopi soli v jalovi legi spomina. Znotraj sem videla materin himen in zibanje zarodka v meni, ki se ni hotel spremeniti in se ponovno roditi kot otrok v drugem času, ko bi sonce ponovno prižgalo ugaslo otroštvo. Duhec je ostal nedotaknjen.