Vstaja otroštva

Ne glej na gomilo mojih ruševin, ko bo noč težka pila spomine, pod črno zemljo, polno grenkobe in nad rdečimi nageljni kapljic, ki bodo umivali venčne cvetove s slano vodo življenja. Poglej na nebo, ki presekalo bo jasnino na oblaku tvoje kristalne čistosti in v gromu resk strele zaznalo. Tedaj pogasi zadnji plamen, ki gori in ozri se nazaj v dan, ko v deviškosti videla sva ga umreti v poslednji dih na ustnicah prebran. Naslikaj v sivini, kako znala odpreti prazne že oči sva, še preden ga vzela je pena v svojo gomilo brez nagrobnega imena. Naj podoba tvoja razpre to gomilo in se s hladom sovražnim v ocean izgubi, da najde ran zaceljenih zdravilo, ki v dečkovi roki na čereh krvavih čaka zaman...