Kot ogenj, ki bruha v nebo

»Kot ženska ti čisto nič nisi!« Te tvoje besede so nož – poglej ga tu v purpurni lisi, tu, glej, kjer je moj prsni koš, še vedno se suče po njej in veča jo, veča in veča… Nekoč si dejal: »Moja sreča…« A to je bilo davno prej. Tedaj si še bil nebogljen in vdan si mi bil še tedaj. A travnik ni nič več zelen in minil je, minil je maj. A vem, tudi jaz sem nekoč zadala ti rano – v ponos in moško srce… Zdaj si bos in slečen vsega, kar je moč miline, strasti… In drugam že tvoje so misli zazrte. Mar vidiš, prav nič me ni sram prositi, naj najine črte na rokah se spet prepleto – vse tŕdneje in vse topleje. Samo prej poglej me, kot greje žar ognja, ki bruha v nebo. Bogdana Namestnik