Vračanja in selitve

Ko se znova preseliš v že odseljeno dušo in nosiš svoje breme s seboj, vedi, da se v vsaki deželi z vetrom jok suši drugače in da včerajšnji dan tvojih solz ne bo prepoznal. Vate zre oko, ki te vabi naprej. Pomlad se je odselila s cvetoče jablane. Sadovnjak je poln rdeče obdarjenih dreves. Ne išči svoje odseljene duše med pajčevino preteklosti, saj v njej biva nekdo drugi, ki te ne pozna. Plesalka je odplesala med novo zaporedje dogodkov. Odnesel jo je veliki val časa. Jutra, ki si jih zamudil, niso več okrašena z istim cvetjem in sonce vzhaja z drugačnim pogledom nate. Le breme, ki ga nosiš v sebi in se ga nisi naučil izkričati vetru in odložiti na breg tvoje plovbe, vstaja ob isti uri s teboj in leže zvečer ob istem času s tabo v posteljo. Ne obžaluj zbledelih barv na oblačilih, ki prekrivajo tvojo kožo. Ne išči rešitev v krajih, v katerih nisi bil nikoli dobro sprejet. Zabredel si v močvirje na svoji zgrešeni poti. Kraji, v katere se podajaš, imajo zavezane oči in odrezana ušesa. Tvoj glas ječi v koreninah tvojih poslavljanj z nikoli izvršenim slovesom. Slišim glas iz davne preteklosti, v katero se neprestano zavijaš, razseljen po slikah, ki jih nisi nikoli naslikal s svojo roko. Ležiš na žimnicah, na katerih nisi nikoli mirno spal. Ponoči z delto obdeluješ stare zamere in poslušaš molk besed, ki te niso nikoli ogovorile. Orumeneli listi tvojih bremen odpadajo, ti pa še vedno objokuješ reko, ki jih odnaša. Nagnjen s k skrajnostim, ki niso sposobne sprejeti luči novega dneva in ti si hrana morskemu psu, ki te grize pri živem telesu. Tvoja vračanja in selitve se utapljajo v skledi, v kateri ni vode, da bi splaval na površje.